 EDNINA |  DVOJINA |  MNOŽINA | |
|---|---|---|---|
IMENOVALNIK | inženir | inženirja | inženirji |
RODILNIK | inženirja | inženirjev | inženirjev |
DAJALNIK | inženirju | inženirjema | inženirjem |
TOŽILNIK | inženirja | inženirja | inženirje |
MESTNIK | pri inženirju | pri inženirjih | pri inženirjih |
ORODNIK | z inženirjem | z inženirjema | z inženirji |
| EDNINA | |
|---|---|
IMENOVALNIK | inženir |
RODILNIK | inženirja |
DAJALNIK | inženirju |
TOŽILNIK | inženirja |
MESTNIK | pri inženirju |
ORODNIK | z inženirjem |
| DVOJINA | |
|---|---|
IMENOVALNIK | inženirja |
RODILNIK | inženirjev |
DAJALNIK | inženirjema |
TOŽILNIK | inženirja |
MESTNIK | pri inženirjih |
ORODNIK | z inženirjema |
| MNOŽINA | |
|---|---|
IMENOVALNIK | inženirji |
RODILNIK | inženirjev |
DAJALNIK | inženirjem |
TOŽILNIK | inženirje |
MESTNIK | pri inženirjih |
ORODNIK | z inženirji |
Poslušaj na posnetku:
inženír
Poslušaj, kako besedo izgovorita Frančkova robota:
Prevzeto prek frc. ingénieur iz it. ingegnere ‛inženir’, kar v star. jeziku pomeni zlasti ‛inženirec, vojaški strokovnjak za gradnjo (naprav in zgradb)’. It. beseda se je razvila iz poznolat. ingeniērius, ingeniārius ‛graditelj vojaških utrdb’. To je izpeljano iz lat. ingenium ‛prirojena duhovna zmožnost, sposobnost, nadarjenost’, kar je izpeljanka iz lat. ingignere ‛vroditi, priroditi’, sestavljenke iz lat. in ‛v’ in gignere ‛roditi’. Inženír torej prvotno pomeni ‛tisti, ki ima (prirojeno) sposobnost graditi (vojaške) objekte’. Poimenovanje se je v novejšem času z gradbeništva razširilo na vse tehnične stroke.
Konec 19. stoletja je besedo inženir opisal tudi Maks Pleteršnik v svojem Slovensko-nemškem slovarju. Takole jo je prevedel v nemščino:
